INTERVJU Z LORENO ŠTEMBERGER IZ GEPŠ

»Naša« Naj učiteljica globalnega učenja 2023

Lorena je učiteljica sociologije, zgodovine in aktivnega državljanstva na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli v Piranu. Doma je iz majhnega kraja v slovenski Istri – Strunjana, kjer je odraščala v dvojezičnem, medkulturnem okolju, ki jo je zaznamovalo. Letos smo jo v slovenski Amnesty prijavili na natečaj za Naj učiteljico globalnega učenja, ki ga organizira Društvo Humanitas, in prejela je prvo nagrado.

Kako in kdaj se je začelo vaše sodelovanje z našo Šolo človekovih pravic?

Začetkov se ne spomnim, nekako se mi zdi, da je Šola človekovih pravic z idejami, napotki vedno nekje na dosegu roke in bom tam našla nekaj, kar bom lahko uporabila v razredu kot motivacijo v učno temo ali zamisel za obravnavo neke družboslovne teme. Internet (sola.amnesty.si, op. AIS) in e-pošta (naš šolski novičnik, op. AIS) pa omogočata še večjo povezavo z vso zbirko gradiv, ki jih AI Slovenije gradi za vse, ki želijo v šolski prostor vključevati človekove pravice v najširšem pomenu besede.

Kako bi opisali to sodelovanje? Kje vidite prednosti in kje prostor za izboljšavo?

Sodelovanje s Simono (op. vodja učenja človekovih pravic na AIS) je čudovito. Skrbna in pozorna poslušalka je. Izredno se prilagodi potrebam šole, dijakom in vedno uspešno zaključimo zastavljene dejavnosti. Veseli me, da tudi ob akcijah Maratona (Pišem za pravice, op. AIS) vedno predstavljate mladostnike, saj do njih srednješolci lažje razvijejo empatijo in se bolj vključijo v delo.

Ker vedno razmišljamo, da bi lahko bili boljši, čeprav že sedaj zelo dobro sodelujemo, bi se morda lotili še kakšnih večdnevnih taborov za dijake. Kar bi omogočilo dijakom in dijakinjam različnih šol medsebojno druženje in razmislek o tem, kako spreminjati svoje socialno okolje in posledično svet.

Pred kratkim ste prejeli naziv Naj učiteljice globalnega učenja. Kaj vam pomeni ta naziv?

Predvsem mi nagrada veliko pomeni, ker sem bila zanjo predlagana s strani Amnesty International Slovenije. To je društvo, ki ga neizmerno cenim in podpiram.  Po razmisleku ugotavljam, da sem zelo vesela nagrade, ker je nekdo prepoznal, da delam dobro in uspešno.

To potrditev sem prejela tudi od številnih dijakov in dijakinj. In če navedem en odziv: »Danes sem prebrala, da ste dobili nagrado za najboljšo učiteljico globalnega učenja in sem vam želela čestitati. Spomnim se ur na gimnaziji, ko smo se pogovarjali o človekovih pravicah in pisali apele, in zdi se mi, da z distanco še bolj razumem, zakaj so bile tako pomembne. Skratka, novica me je razveselila in vam iskreno čestitam!« Take besede me nagovorijo in potrdijo, da sem na pravi poti.

Kaj vam pomenijo človekove pravice? Kako se za njih zavzemate?

Človek mora najprej sprejeti samega sebe, zato se po mojem mnenju poučevanje o človekovih pravicah začne s temami o samopodobi. Le posameznik, ki bo poznal sebe, se zavedal svojega mesta v domači intimni skupnosti in družbenem svetu, bo lahko razmišljal o drugih in jim pomagal po svojih močeh.

Človekove pravic vseh nas so vsakodnevno ogrožene, zato moramo nenehno kritično spremljati naše naravno in družbeno okolje in se odzvati po naših močeh. Tudi tako, da dijakom v šoli dam priložnost, da soočijo svoja razumevanja aktualnih družbenih problemov.

Kako pa mladi dojemajo človekove pravice?

Srednješolci se zavzemajo za človekove pravice, če so zelo nazorno prikazane – osebne zgodbe, video posnetki. Zanimajo jih kršitve človekovih pravic njihovih vrstnikov in zelo jih »pritegnejo« kršitve pravic staroselcev. 

Ali sodelujete v maratonu pisanja apelov Pišem za pravice? Če ja, kako se vam zdi? Kakšen je odziv mladih?

Tu najraje sodelujejo s pismi podpore. Raje rišejo, pišejo posameznikom, ki so jim kršene pravice, kakor predstavnikom oblasti. Velik je odziv tudi v izdelavi raznih origamijev. Vsako leto se najdejo posamezniki, ki organizirajo še dodatno akcijo (npr. pri tabornikih), ali tudi doma napišejo apele. Mladi na GEPŠ-u so zelo odzivni.

Kaj je vaš življenjski moto in kaj vsakodnevno sporočate dijakom_injam?

Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi. 

V šoli je potrebna spoštljiva komunikacija. Dijake skušam nenehno opozarjati, da so med seboj spoštljivi.

 

Original link: https://sola.amnesty.si/intervju-z-loreno-stemberger